Strokovne podlage in smernice

Direktiva o energetski učinkovitosti (2012/27/EU) vzpostavlja več ukrepov, med katerimi je dodelitev vodilne vloge pri energetski prenovi stavb javnemu sektorju. V tem okviru direktiva zahteva, da se od 1. januarja 2014 naprej letno prenovijo 3 % skupne tlorisne površine stavb v lasti in uporabi oseb ožjega javnega sektorja. Direktivo v slovenski pravni red prenaša Energetski zakon EZ-1 (Uradni list RS, št. 17/14).

Nadalje direktiva v 18. in 19. členu nalaga državam članicam, da:

  • podpirajo javni sektor pri sprejemanju ponudb za energetske storitve, zlasti za izvedbo prenove stavb, ter
  • sprejemajo ukrepe za odpravo regulativnih in neregulativnih ovir za energetsko učinkovitost zlasti z namenom, da se  posamezni javni organi ne odvrnejo od naložb v izboljšanje energetske učinkovitosti in od uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugih mehanizmov financiranja s strani tretjih oseb na dolgoročni pogodbeni osnovi.

Za izpolnjevanje te obveznosti je Ministrstvo za infrastrukturo v sodelovanju z Ministrstvom za finance in strokovno javnostjo pripravilo "Smernice za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po principu energetskega pogodbeništva". Dokument predstavlja pojasnila, navodila in priporočila za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po principu energetskega pogodbeništva.

 

Energetska prenova stavb v javni lasti z zasebnim kapitalom v okviru energetskega pogodbeništva predstavlja javno-zasebno partnerstvo na področju učinkovite rabe energije, ki pa je v Sloveniji še relativno nerazvito. Pravne podlage instrument sicer omogoča, vendar se zaradi pomanjkanja izkušenj in precej odprtih vprašanj, kot so knjigovodsko-računovodska, prenos tveganj in transakcijski stroški, v praksi še skoraj ne izvaja. Namen smernic je, da se lastnikom oz. upravljavcem stavb javnega sektorja ta instrument predstavi in pokaže, kako se ga izvede.


Ob ambicioznih zavezah glede prenov stavb v javnem sektorju in ob dejstvu strogih fiskalnih omejitev je namreč nujno, da se v sanacijo javnih stavb vključi zasebni kapital, kar je možno izvesti s t. i. energetskim pogodbeništvom. Tako se namreč lahko obnovi stavbo brez dodatnega javnofinančnega zadolževanja, saj se investicija poplača iz doseženih prihrankov pri stroških za energijo. Ob tem bo dosežen še en učinek, in sicer oživitev trga podjetij, ki nudijo energetske storitve, kar je še posebnega pomena za Slovenijo, kjer je ta trg še dokaj nerazvit. 


Energetsko pogodbeništvo je tudi eden ključnih ukrepov v okviru Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost  (AN-URE 2020) ter izvajanja Operativnega programa Evropske kohezijske politike za obdobje 2014-2020,  saj se na ta način v financiranje ukrepov učinkovite rabe energije v večji meri vključuje zasebni kapital in s tem multiplicirajo vložena javna sredstva ter doseže večje prihranke energije na enoto spodbude za investicijo.
 

V Sloveniji se energetsko pogodbeništvo opredeljuje kot pogodbeno znižanje stroškov za energijo, ki pa ni samo način financiranja, ampak je pogodbeni model, ki poleg načrtovanja in vgradnje novih naprav zajema tudi financiranje, vodenje in nadzor obratovanja, servisiranje in vzdrževanje, odpravo motenj pa tudi motiviranje porabnikov za učinkovito rabo energije. Pogodbeništvo je način pogodbenega znižanja stroškov za energijo, pri katerem izvajalec zagotovi vrsto potrebnih ukrepov za učinkovito rabo energije na naročnikovih objektih, naročnik pa se zaveže izvajalcu za te storitve plačati dogovorjeni znesek, pri čemer se mora upoštevati morebitna pogodbena kazen za nedoseganje dogovorjenih rezultatov oziroma prihrankov. Osnova je pogodba, ki je za dogovorjeni čas sklenjena med lastnikom (ali upravljavcem) stavbe –  naročnikom, in podjetjem za energetske storitve (poznanim tudi kot ESCO – Energy Service Company) – izvajalcem.

 

Povezane vsebine: