Da je prihodnost tudi v skoraj nič-energijskih stavbah, pri čemer bi ekonomika naložbe vendarle morala biti ključna pri odločanju o celoviti prenovi stavb, so si bili enotni številni sodelujoči na konferenci Trajnostna energija lokalno. Srečanje se je zaključilo z okroglo mizo »Ambicije skoraj nič-energijskih stavb za jutri«, kjer so sodelujoči izpostavili, da se odpira nov investicijski cikel, ki zahteva bolj celovito načrtovanje, vključevanje novih znanj in tehnologij, nova povezovanja, ter tudi nove vire financiranja, pri čemer energetsko pogodbeništvo stopa v ospredje.

Štirinajst govorcev se je skupaj z udeleženci dotaknilo nekaj ključnih izzivov pred katerimi se je znašla celovita energetska prenova stavb v lokalnih skupnostih. Že po letu 2018 naj bi bile vse stavbe v javni lasti skoraj nič-energijske, vse nove stavbe pa po letu 2020. Kako doseči te ambiciozne cilje, pri čemer so javna finančna sredstva omejena ? To so vprašanja, ki po besedah predstavnika organizatorja, dr. Karla Peršolje, Borzen, motivirajo, da želijo prispevati k delitvi znanj in praks ter spodbujati aktivnosti na področju celovite obnove in skoraj ničeenergijskih stavb. Kot je izpostavil mag. Klemen Potisek iz Ministrstva za infrastrukturo, Borzenova konferenca veliko prispeva prav k dvigovanju zavesti o učinkovitejši rabi energije kot enem temeljnih izzivov Slovenije na energetskem in okoljskem področju; ker so stavbe tiste, ki porabijo kar 40 odstotkov energije in lahko zato pri gradnji stavb in njihovi rekonstrukciji pričakujemo glavne prihranke energije in večjo uporabo obnovljivih virov energije s povečanjem zahtev glede energetske učinkovitosti stavb. Zato je prvi in najpomembnejši strateški projekt Vlade RS postal prav projekt prenove stavb z velikim multiplikativnim učinkom zniževanja stroškov energije, povečevanja energetske neodvisnosti in zmanjševanja emisije toplogrednih plinov.

Mag. Tilen Smolnikar iz Ministrstva za infrastrukturo je povedal, da so se z Dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb energetske prenove stavb v okviru projekta energetske prenove zavezali, da bodo v obdobju nove finančne perspektive 2014 – 2020 prenovili četrtino vsega stavbnega fonda oz. okrog 22 milijonov kvadratnih metrov stavbnih površin od tega 1,8 milijonov kvadratnih metrov javnih stavb. Za učinkovito rabo energije javnih stavb bo namenjenih 115 milijonov evrov nepovratnih sredstev in 50 milijonov evrov povratnih sredstev. Letni razpisi (razpis) so že v teku, napovedal je nove razpise in tri vrste novih finančnih inštrumentov; to so posojila javnim in zasebnim lastnikom, inštrument za porazdelitev tveganja in lastniško financiranje ESCO podjetij, ki bodo na razpolago v letu 2017.

Po besedah mag. Erika Potočarja iz Ministrstva za infrastrukturo, imamo sprejet Akcijskih načrt za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020, ki je določil definicijo in minimalne zahteve skoraj nič-energijske stavbe, trenutno potekajo aktivnost, da se bistvene zahteve za skoraj nič-energijske stavbe predpiše tudi v spremembi Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbi. Skoraj nič-energijske stavbe so eden najpomembnejših zahtev prenovljene Direktive o energetski učinkovitosti stavb (31/2010/EU). Države članice so morale zahteve glede skoraj nič-energijskih stavb prenesti v svojo zakonodajo. Zahteve predvidevajo opredelitev kriterijev za skoraj nič-energijsko stavbo in kdaj morajo le te stopiti v veljavo. Zaradi navedenega je tudi Energetski zakon v 330. členu določil, da je skoraj nič-energijska gradnja obvezna za vse nove stavbe z letom 2020. Za javni sektor pa to zahtevo predpisal že za dve leti prej. V zvezi s skoraj nič-energijskimi stavbami je morala Slovenija pripraviti tudi Akcijski načrt za povečanje števila skoraj nič-energijskih stavb, kjer bo opredelila indikativne cilje skladne z drugimi ukrepi na področju prenove stavb. V ta namen je Vlada RS aprila 2015 sprejela “Akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020”. Le-ta je določil, da definicija skoraj nič-energijske stavbe obsega določitev minimalnih zahtev glede največjih dovoljenih potreb za ogrevanje, hlajenje oz. klimatizacijo, pripravo tople vode in razsvetljavo v stavbi v skladu z gradbeno tehnično zakonodajo (PURES 2010), določitev največje dovoljene rabe primarne energije v stavbi ter določitev najmanjšega dovoljenega deleža obnovljivih virov energije v skupni dovedeni energiji za delovanje stavbe.

Dr. Marjana Zavrl Šijanec iz GI ZRMK je izpostavila dilemo ekonomske upravičenosti prenove in vprašanje kompleksnosti celovite prenove stavbe in skoraj nič-energijske prenove stavbe ter zanimivost takšne prenove za financiranje po načelu energetskega pogodbeništva.

Z izzivi učinkovitosti, kakovosti in transparentnosti energetskega pogodbeništva in kakšne so praktične izkušnje z njim v Sloveniji in Evropi, je udeležence seznanil mag. Damir Staničić iz Inštituta Jožef Stefan. Tomaž Krištof, Studio Krištof arhitekti, je opozoril, da energetske obnove zapečatijo stavbo za nadaljnjih nekaj deset let, zato bi bilo nujno pred odločitvijo natančno preveriti, v kakšnem stanju je stavba, katere so njene pomanjkljivosti in za kakšno vrsto prenove bi se bilo smiselno odločiti, saj je lahko energetska sanacija priložnost za mnoge druge oblike prenov, kot so funkcionalna, prostorska, sanitarna, konstrukcijska, protipožarna in protipotresna.

Konferenca se je zaključila z okroglo mizo »Ambicije skoraj nič-energijskih stavb za jutri«, kjer je dr. Andreja Cirman iz Ekonomske fakultete UL poudarila, da se denar v Evropski uniji vrača na nepremičninsko področje zaradi večje verjetnosti donosnosti, kot npr. v bankah in v obveznicah, velik potencial pa vidi v javno-zasebnem partnerstvu ob tem, da se projekti seveda »morajo splačati«. Rajko Leban, GOLEA je izpostavil, da je pri energetski prenovi potrebno razmejiti, kateri ukrepi so ekonomsko smiselni, kateri pa ne, kot tudi vidi nevarnost, da bi projekti šli naprej zgolj v smeri veljavnih PURES zahtev, ne pa že v smeri nič-energijskih stavb. Koncept energijsko učinkovitih stavb in stavb, ki so proizvajalci energije, predstavlja velik zasuk v iskanju kakovostnih prostorskih rešitev, ki bo v prihodnosti zahteval še tesnejše povezovanje s samim prostorskim načrtom, je poudarila Barbara Radovan iz Ministrstva za okolje in prostor.

Sklepne ugotovitve omizja in udeležencev so bile, da je gradnja in celovita energetska obnova stavb in skoraj nič-energijskih stavb obveza, ki hkrati lahko ponuja številne priložnosti in koristi za danes in jutri. Ekonomska upravičenost bi morala pri tem vendarle igrati ključno vlogo, kot je tudi k tovrstnim projektom potrebno pristopati celostno, upoštevajoč poleg okoljskih in energetskih, tudi funkcionalne in prostorske vidike. Pri tem je potrebno izpostaviti, da vse to zahteva bolj integrirano načrtovanje, vključevanje novih znanj in tehnologij, nova povezovanja med projekti in občinami, kot tudi nove vire financiranja, pri čemer energetsko pogodbeništvo stopa v ospredje. Pri tem so pomoč tudi informacije, ki bodo javnosti na voljo kot zaključek projekta demonstracijske obnove večstanovanjskih stavb, ki ga je predstavil Iztok Gornjak iz Borzena.

Zbornik konference

Vir: Trajnostnaenergija.si