V letu 2011 se je Evropa lotila tako imenovanih stresnih testov jedrskih elektrarn in z njimi skušala predvideti vse naravne nesreče ter izboljšati pripravljenost jedrskih elektrarn nanje.

Nuklearna elektrarna Krško je obratovala brez večjih motenj, razen enega izpada zaradi napake na daljnovodu. To je bila prva samodejna zaustavitev po šestih letih, izpad elektrarne pa ni povzročil nikakršnih posledic v okolju. Med obratovanjem drugih jedrskih in sevalnih objektov ter izvajalcev sevalnih dejavnosti ni bilo večjih posebnosti. Okolje ni bilo čezmerno radiološko obremenjeno.

Po več letih priprav je bila v državnem zboru sprejeta dopolnitev zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in o jedrski varnosti. Večina sprememb predstavlja odpravo manjših nedoslednosti in pomanjkljivosti, ki so se pokazale v času uporabe zakona. Uvedena je bila omejitev stavke za ključno osebje jedrskih objektov, dopolnjene so bile določbe o fizičnem varovanju jedrskih in sevalnih objektov ter nekoliko poenostavljeni postopki za pridobivanje dovoljenj.

Spomladi 2011 je Slovenija postala polnopravna članica Nuclear Energy Agency (NEA), Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), kjer smo bili že dobro desetletje opazovalci.

Mednarodna misija IRRS, ki je deset dni pregledovala slovensko upravno infrastrukturo s področja jedrske varnosti in jo primerjala z mednarodnimi standardi, je pohvalila ureditev in dejavnosti, pripravila pa je tudi več priporočil za izboljšave. Ravnanje z radioaktivnimi odpadki v državi je potekalo brez zapletov, zamuja gradnja končnega odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Prav tako zamuja priprava nove izdaje načrta za razgradnjo nuklearne elektrarne Krško, pa tudi pri dokončni sanaciji nekdanjega rudnika Žirovski vrh.