Slovenija meni, da je predlagan 40 % zavezujoč cilj na nivoju EU do leta 2030 smiselen, vse dokler bo cilj spodbujen z obveznimi in harmoniziranimi ukrepi ter aktivnostmi na ravni EU, ki bodo omogočali tudi doseganje tega cilja in bi upoštevali nacionalne posebnosti.

Po mnenju Slovenije si mora EU v mednarodnih pogajanjih še naprej prizadevati za stalni dvig zahtev, ko gre za izzive energetsko-podnebnega paketa, vendar v nobenem trenutku s tem ne sme ogroziti konkurenčnosti gospodarstva EU.

Meni tudi, da bi bilo potrebno čim več obstoječih ciljev iz nacionalnih ravni prenesti na evropsko in zlasti sektorsko raven na način, da ti ne bi ogrožali konkurenčnosti EU v mednarodnem okolju.

Slovenija je mnenja, da prehod iz nacionalnih ciljev k sektorskim ciljem in zavezujočim ukrepom lahko predstavlja možnost za pravičnejšo porazdelitev bremena med državami članicami, hkrati pa je potrebno omogočiti medsebojne fleksibilnosti, s katerimi bi dosegli, da bi se ukrepi prvenstveno izvajali tam, kjer je to izvajanje cenejše.

Pred odločitvijo EU o poti za zmanjševanje emisij EU do 2030 mora EK, v skladu s sklepi majskega Evropskega sveta, pripraviti presojo vplivov. Slovenija meni, da bi presoja vplivov morala vsebovati tudi občutljivost posameznih rešitev na države članice ob upoštevanju različnih nivojev pričakovanih cen ogljikovega dioksida.

Od sektorjev, ki bi jih bilo potrebno nasloviti celostno na nivoju EU, je to po mnenju Slovenije cestni promet in predvsem cestni tranzitni promet. V kolikor bi v EU prevladalo mnenje, da cilj za OVE do leta 2030 še vedno potrebujemo, le ta po mnenju Slovenije nikakor ne sme vključevati sektorja prometa. Obstajajo bistveno cenejši ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti v prometu za 10 %, kot nadomeščanje fosilnih goriv z obnovljivimi viri.

Po mnenju Slovenije bi moral okvir podnebno energetske politike do leta 2030 bistveno bolj sistemsko, harmonizirano in zlasti znotraj okvira EU-ETS nasloviti tudi problematiko indirektnih emisij v sektorjih, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2.

Slovenija meni, da bi bilo potrebno za nadaljnje zmanjšanje izpostavljenosti sektorjev, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2, prepovedati tudi uporabo kreditov iz fleksibilnih mehanizmov, ki izhajajo iz projektov izvedenih v ETS sektorjih izven EU.

Slovenija je mnenja, da bi v mednarodnih pogajanjih morale tudi druge države prevzemati ustrezne obveznosti, zlasti v sektorjih, ki so v EU vključeni v EU-ETS, lahko tudi s povezovanjem svojih sistemov zmanjšanja emisij z EU-ETS. V kolikor ne bi želele prevzeti svojega dela odgovornosti, je Slovenija mnenja, da bi (kot zadnja možnost) bilo potrebno razmisliti o implementaciji ustreznih ekvivalentnih ukrepov za doseganje enakih pogojev za proizvode na enotnem trgu EU.

Slovenija meni, da se rezultatov raziskav in inovacij ne da plansko načrtovati ali napovedovati s takšno zanesljivostjo, da bi bilo moč pri doseganju ciljev za leto 2030 morebitno razliko med cilji EU in zmožnostmi EU pripisati kar učinkom raziskav in razvoju inovacij.

Meni tudi, da je k razvoju avtohtonih konvencionalnih in nekonvencionalnih fosilnih virov (kot zamenjavo za uvožene vire) potrebno pristopiti preudarno in konzervativno, saj nekatere dolgoročne posledice takšnih aktivnosti še niso v celoti naslovljene.

Slovenija ni naklonjena temu, da se vlaga v nekonvencionalne fosilne vire, temveč se zavzema za to, da se vlaga v OVE in URE.

Povezavo do posameznih delov energetskega trga je potrebno izboljšati z boljšimi mehanizmi za dodeljevanje čezmejnih prenosnih zmogljivosti.

Meni pa tudi, da potrebujemo novo kakovost pri umeščanju trajnostnih elektrarn v območja Natura, kjer naj Komisija zagotovi smernice in izmenjavo dobrih praks.

Podrobnejše informacije o Zeleni Knjigi