Novica

Stališče Slovenije o ukrepih EU za zagotavljanje oskrbe s plinom

⇒ Energetika ⇒ Politika EU

Vlada RS je na 366. dopisni seji sprejela predlog stališča Republike Slovenije glede predloga novele Uredbe (EU) o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom ter Uredbe (ES) št. 715/2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina.

Predlog uredbe določa obvezo za skladiščenje 80-90 % zmogljivosti skladišč do kurilne sezone in povezane postopke ter ukrepe za sproščanje skladiščnih kapacitet skozi proces certificiranja, predvsem z namenom uporabe le teh v primeru lastnikov iz tretjih držav. Evropska unija (EU) ima skladiščnih zmogljivosti za 27 % letne porabe plina v EU.

Republika Slovenija se strinja z nujnostjo zadostnega skladiščenja plina do naslednje kurilne sezone, hkrati pa je zaradi dejstva, da na svojem območju nima skladiščnih zmogljivosti zadržana glede obveznosti (dobaviteljev ali operaterjev prenosnega sistema ali držav članic) do skladiščenja v drugih državah EU, saj le to pomeni bistveno motnjo pri delovanju plinskega trga v Sloveniji. Slovenski dobavitelji, ki so hkrati udeleženci trga v sosednjih državah članicah, tam tudi zakupujejo skladišča in s tem pripomorejo k likvidnosti plinskih vozlišč. Vsak plinski sistem si želi imeti v svoji sestavi tudi skladišča ali LNG terminal, saj to pomeni lažje upravljanje sistema predvsem pri nihanju dobave in porabe plina.

V EU je 9 držav članic, ki nima skladiščnih zmogljivosti na svojem ozemlju in predstavljajo le 5 % porabe plina v EU. Ker je delež teh držav tako majhen in ker plin kupujejo v državah članicah, kjer skladišča imajo, Slovenija predlaga, da se države, ki nimajo skladišč na svojem ozemlju, ne obveže k obveznemu skladiščenju plina, ker plin kupujejo pri dobaviteljih (market participants) v državah s skladišči in le ti imajo obvezo za skladiščenje v teh državah: tako za del plina, ki ga prodajajo na trgu teh držav, kot tudi za plin, ki ga prodajo dobavitelju v ali za državo članico, ki nima skladišča. Slovenija prav tako predlaga, da se obveza skladiščenja nanaša na udeležence na trgu v tistih državah članicah, kjer obstajajo skladišča plina. S tem se obveza uredbe nanaša tudi na dobavitelje, ki dobavljajo neposredno ali preko lokalnih dobaviteljev v države članice, ki skladiščnih zmogljivosti nimajo. Na ta način se izognemo dvojnemu določanju obveznosti za dobavitelje v državah s skladišči in v državah brez skladišč in hkrati omogočimo delovanje plinskega trga v državah brez skladišč.

V primeru sedanje obveze države članice za skladiščenje plina v sosednjih državah, kot je podano v predlogu uredbe, je za Slovenijo edina izvedljiva opcija k skladiščenju obvezati dobavitelje in kot posledico lahko pričakujemo, da bo slovenski maloprodajni trg zapustilo do 90 % dobaviteljev, saj zaradi majhnosti dobaviteljev ne pričakujemo, da bodo vložili dodatne vire za aktivno delovanje na trgih v sosednjih državah. Slovenski plinski trg predstavlja sicer le 0,2 % porabe plina v EU. Na veleprodajnem trgu, ki v Sloveniji praktično komaj obstaja, samo zaradi izravnave odstopanj pa bi ob predlagani zahtevi iz uredbe verjetno izgubili cca. 2/3 akterjev - ostaneta morda dva ali trije.

Kot alternativo Slovenija predlaga upoštevanje servisnih pogodb z drugimi dobavitelji – to pomeni izkazovanje obveze skladiščenja preko svojega dobavitelja plina v tujini ali doma.

Slovenija ima le šest (6) aktivnih dobaviteljev plina, ki plin zagotovijo na vstopnih točkah, ostalih enajst (11) podrejenih aktivnih dobaviteljev pa kupujejo in prodajajo plin, ki je že pripeljan v Slovenijo. Od omenjenih šestih dobaviteljev, sta le dva dobavitelja tudi udeleženca na plinskem trgu v sosednjih državah in delno tam tudi skladiščita plin. Ostali štirje dobavitelji plin prejemajo na povezovalni točki (IP) oziroma vstopni točki v Slovenijo.

Uredba predvideva, da dobavitelj neposredno zakupi skladiščne zmogljivosti v drugi državi članici EU, ne predvideva pa servisne pogodbe z drugim dobaviteljem, oziroma dokazovanja skladiščenja preko drugega dobavitelja. Za Slovenijo bi to pomenilo neposredno zmanjšanje dobaviteljev, ki uvozijo plin v Slovenijo in direktno poslabšanje konkurence in konkurenčnih indeksov.

Slovenija zato meni in predlaga, da mora dobaviteljeva obveza za skladiščenje plina omogočati tudi posredno dokazovanje skladiščenja preko pogodbe z drugim dobaviteljem, ki del skladiščenih zmogljivosti oziroma skladiščenih količin plina pogodbeno zagotavlja za slovenskega dobavitelja, in sicer najmanj v skladu s predvideno trajektorijo polnjenja skladišč v posameznem letu. Sproščanje oziroma uporaba skladiščenih zalog plina z uredbo ni določena in je lahko namenjena tudi le ohranjanju likvidnosti trgovalnih vozlišč, kar je za delovanje skupnega trga s plinom morda še najbolj pomembno.

Če uredba, kljub slovenskemu stališču in predlogu, ne bi omogočila dokazovanja skladiščenja preko servisnih pogodb, bi bila večina slovenskih dobaviteljev v težavah, ker take zahteve ne bi mogli izpolniti. Pričakujemo lahko, da bi od cca. 17 aktivnih dobaviteljev na slovenskem trgu vztrajalo samo nekaj dobaviteljev, morda dva ali trije, kar predstavlja cca. 90 % zmanjšanje števila dobaviteljev.

V vsakem primeru dikcija iz predloga uredbe ni neposredno izvršljiva, saj zavezuje države članice in ne akterjev na trgu s plinom. Zato bi morala Slovenija sprejeti potreben zakonodajni akt, ki je v primeru tovrstnih obligacij verjetno zakon, kar dodatno podaljšuje čas za izvedbo ukrepov za skladiščenje plina v letu 2022.

Uredba predvideva nadomestila države članice za skladiščenje plina v primeru izpada prihodka, ob tem pa ne določa načina, kako in po katerih pravilih taka nadomestila izpeljati in kako določiti kriterije za oceno zadostnega izpada dohodka.

Vir: MZI


© 2012 - 2022 Portal Energetika