Zaradi nepopolnega ali nepravilnega prenosa direktiv je prejela Republika Slovenija sedem opominov, ki jih predlog zakona ureja tako, da bo saniral stanje in omogočil notifikacijo direktiv.

Lizbonska pogodba namreč skrajšuje predsodne postopke in omogoča, da se denarna kazen zaradi nenotifikacije predpisov za prenos direktiv izreče hitreje kot prej. Ker izvajanje podnebno-energetske politike in ciljev sodi v politične prioritete trenutnega mandata Evropske komisije, je pričakovati, da bo Komisija predlagala Sodišču EU kaznovanje držav članic, ki prenosa zadevnih aktov še niso notificirale, do konca 2011. Na to, kako pomemben je pravočasni prenos zakonodaje EU v nacionalni pravni red, in kako se po Lizbonski pogodbi sedaj izvaja člen 260(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, je Komisija pojasnila v svojem sporočilu z dne 15. 1. 2011. Odpravlja se druga predpravdna stopnja (obrazloženo mnenje) po členu 260(2) PDEU. V primeru nenotifikacije pa lahko Komisija v skladu s členom 260(3) PDEU  Sodišču EU predlaga, da naloži plačilo kazni že v prvi fazi postopka. Sodišče EU denarno kazen izreče glede na koeficient resnosti kršitve in koeficient trajanja kršitve. Sprejetje predloga zakona bi nas pred tem obvarovalo in to je neposreden prihranek za državni proračun, lahko tudi po več deset tisoč EUR dnevno.
 
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi z dne 14. 4. 2011 ugotovilo, da "povprečni stroški priključevanja" nimajo zakonske podlage in dalo čas za odpravo nezakonitosti do 1. 1. 2012. Zato je potrebno sprejeti predlog zakona po nujnem postopku in omogočiti, da se odpravi nezakonitost in predpiše pravna podlaga za zaračunavanje »povprečnih stroškov priključevanja«, ki jih v zakonu preimenujemo v »omrežnino za priključno moč«. Če te zakonske podlage ne bo, za priklop na distribucijsko omrežje  od 1. 1. 2012 ne bo več možno zaračunavati omrežnine, ki pomeni okrog 40 % celotnega proračuna distribucijskih podjetij.

Republika Slovenija ima v skladu z Direktivo 2009/73 dolžnost izvesti lastniško ločitev sistemskega operaterja prenosnega omrežja od proizvodnje in dobave, kar mora država zagotoviti s 3. 3. 2012. Za operaterje, ki so bili dne 3. 9. 2009  del vertikalno integriranega podjetja je po direktivi dopuščena možnost, da se država odloči in dovoli oblikovanje neodvisnega operaterja (ITO), ki je sicer lastniško še vertikalno povezan, vendar pod posebnimi pogoji in s posebnimi zahtevami. Če država do 3. 3. 2012 zakonsko ne uredi te možnosti za ITO, je obvezna oblika lastniško popolnoma ločen sistemski operater (unbundling). Če Republika Slovenija ne bi delno implementirala Direktive 2009/73, bo s tem neposredno kršila določbo Direktive, ki nalaga državam članicam, da od 3. marca 2012 dalje zagotovijo delovanje podjetij, ki imajo v lasti prenosni sistem zemeljskega plina kot lastniško ločenega ali kot neodvisnega operaterja prenosnega sistema.