Republika Slovenija je skladno z evropskim pravnim okvirom zavezana dosegati cilje na področju obnovljivih virov energije (OVE). Cilj do leta 2020 je bil 25 % OVE v končni porabi energije, s sprejemom Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) pa je Slovenija zavezana doseči cilj vsaj 27 % do leta 2030. Ti cilji se bodo s posodobitvijo Direktive o spodbujanju uporabe energije še zviševali.

Zvišane ambicije, ki so bile dogovorjene v okviru sprejetega t.i. Evropskega podnebnega zakona in posledično zakonodajnega paketa »Pripravljeni na 55%« v letu 2021, dodatno pa še vojna v Ukrajini, so Evropsko Unijo dodatno spodbudile k čimprejšnjem prenehanju odvisnosti od uvoza fosilnih goriv iz Rusije, zato bo v kratkem cilj na ravni EU neprimerno višji (predlog Evropske komisije in Evropskega parlamenta je povečati cilj OVE do 2030 na vsaj 45%), kar se bo prelilo tudi v višje nacionalne cilje OVE. Evropska komisija v svojih analizah ugotavlja, da so ključne ovire za OVE vseh držav članic praktično enake: v prvi vrsti so izpostavljeni dolgotrajni in kompleksni administrativni postopki umeščanja v prostor, pri čemer naj bi se postavitev naprav na OVE prednostno spodbujala na umetnih površinah, kot so strehe, območja prometne infrastrukture, odlagališča odpadkov, industrijska območja, degradirana območja, rudniki, umetna vodna telesa, umetna jezera in podobno. Ker gre torej za vseevropski problem, smo ga dolžni nasloviti tudi v Sloveniji.

Slovenija je na repu držav članic EU, če gledamo povečanje deleža OVE med leti 2010 in 2020, in sodi med najmanj ambiciozne države EU glede ciljev povečanja deleža do 2030, zato je nujno potrebno spremeniti zakonodajni in strateški okvir, ki ureja spodbujanje rabe OVE.

Z namenom učinkovitejšega doseganja cilja povečevanja deleža energije iz OVE predlog zakona ureja posebnosti prostorskega načrtovanja in dovoljevanja naprav, ki proizvajajo električno energijo z izrabo OVE, vključno s tehnično opremo, potrebno za njihovo delovanje, napravami za shranjevanje energije in priključki na omrežje.

Zakon na področju umeščanja proizvodnih naprav iz OVE v osnovi na tem področju določa proaktivnejšo vlogo države. Ta bo med drugim vsebovala pripravo akcijskega načrta, v katerem bodo določena prednostna območja umeščanja naprav za proizvodnjo električne energije iz OVE. Za sončne in vetrne elektrarne so taka prednostna območja za umeščanje na primer strehe večjih objektov, utrjena parkirišča, območja okoli energetskih objektov, območja cestnih in železniških zemljišč, opuščena odlagališča in kamnolomi. Uzakonjena bo tudi obveza, da se te proizvodne naprave obvezno namesti že pri novogradnjah, rekonstrukcijah parkirišč in stavb, ki so večje od 1000 m², oziroma na vseh obstoječih objektih s površino, ki presega 1700 m².

Zakon prvič v zgodovini države uzakonja tako imenovane regulativne peskovnike za preizkus novih tehnologij.

Z zakonom se pod strogo določenimi pogoji ureja tudi umestitev naprav OVE na nekaterih območjih, kjer obstaja neizkoriščen potencial, saj določbe področne zakonodaje tovrstno umeščanje preprečujejo, pogosto z mislijo na velike tradicionalne energetske objekte. To so ob strogih okoljskih in prostorskih določilih na primer nekatera kmetijska zemljišča (vpeljava tako imenovane agrovoltaike), površinski rudarski kopi, umetna rudarska jezera, zaprta odlagališča odpadkov. Dovoljuje se tudi postavitev vetrnih elektrarn na gozdovih, ki niso varovalni.

Vir: MOPE