Podrobnejša pojasnila o izvajanju Uredbe o zagotavljanju prihrankov energije

Aktualno:

 

Sistem obvezne energetske učinkovitosti

Sistem obveznosti energetske učinkovitosti, ki ga določa 7. člen Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi Direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi Direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (v nadaljevanju: Direktiva 2012/27/EU), je v slovenski pravni red prenesen z Energetskim zakonom (Uradni list RS, št. 17/14, v nadaljevanju: EZ-1) in sicer s členi od 317. do 321. in pripadajočimi določbami o inšpekcijskem nadzoru ter kazenskimi določbami.

318. in 319. člen EZ-1 določata osnovno izvajanje sistema obvezne energetske učinkovitosti, ki ga izvajajo dobavitelji pri končnih odjemalcih, v členih pa je določeno tudi, kaj vlada podrobneje določi z uredbo. Na podlagi tega je bila sprejeta Uredba o zagotavljanju prihrankov energije (Ur. l. RS, št. 96/2014).

320. člen EZ-1 daje pravno podlago za Pravilnik o metodah za določanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, na podlagi katerega se vrednotijo prihranki, ki so doseženi s posamezni ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti.

Poročanje in preverjanje doseganja prihrankov, ki so jih dosegli dobavitelji je urejeno v 321. členu, kjer je tudi podlaga, da Agencija za energijo določi obliko in vsebino letnega poročila, ki ga dobavitelji pošljejo Agenciji za energijo. Nadalje je določeno, da Agencija preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki jih izvedejo zavezanci. Agencija za energijo do 30. aprila za preteklo leto objavi vse prihranke energije, ki jih je dosegel vsak zavezanec. Poročanje je v celoti urejeno v EZ-1 in zato ni predmet, ki bi ga morala podrobno urejati Uredba o zagotavljanju prihrankov energije.

317. člen ureja izvajanje programa Eko sklada oziroma zbiranje sredstev za izvajanje le tega. Na ta način bo izpolnjen del nacionalne obveznosti, ki izhaja iz Direktive 2012/27/EU. Osnovni princip zbiranja prispevka za energetsko učinkovitost je določen v EZ-1, v Uredbi o zagotavljanju prihrankov energije pa je določena višina prispevka za energetsko učinkovitost, ki ga plačujejo vsi končni odjemalci energije.

Nadzor nad izvajanjem navedenih določb EZ-1 in Uredbe o zagotavljanju prihrankov energije izvaja inšpektorat pristojen za energijo (451. člen EZ-1). Ob tem so pomembne tudi kazenske določbe s tega področja, ki so v prvem odstavku 493. člena.


Doseganje prihrankov pri končnih odjemalcih energije

EZ-1 v 318. in 319. členu določa, da morajo vsi dobavitelji energije končnim odjemalcem (v nadaljevanju: zavezanci) zagotavljati prihranke energije pri končnih odjemalcih. Uredba o zagotavljanju prihrankov energije določa obdobje in višino prihrankov končne energije. Prihranki, ki jih morajo dosegati posamezni zavezanci tako znašajo:

  • 0,25 % v letih 2014 in 2015,
  • 0,50 % v letih 2016 in 2017,
  • 0,75 % v letih 2018, 2019 in 2020,
  • pri prodaji motornega bencina in dizelskega goriva v prometu pa 0,25 % vsako leto.

Prihranki so izraženi kot delež prodane energije končnim odjemalcem v preteklem letu.

V uredbi so določene tudi izjeme, in sicer na način, da se prihranek primarne energije, dosežen v sektorjih pretvorbe, distribucije in prenosa energije, vključno z infrastrukturami za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, upošteva pri prihranku končne energije. To se nanaša na izboljšave v omrežjih daljinskega ogrevanja, predvsem na izboljšave v toplotnih postajah, tudi če le te niso v lasti končnih odjemalcev.

Ob tem izpostavimo, da zavezanci ne bodo več pripravljali programov in jih pošiljali v potrjevanje Agenciji za energijo oziroma Eko skladu. Zavezanci bodo Agenciji za energijo enkrat letno (do 31. marca) poslati poročilo o doseganju ciljev za preteklo leto. Na podlagi teh poročil Agencija za energijo do 30. aprila za preteklo leto objavi vse prihranke energije, ki jih je dosegel vsak zavezanec. Agencija za energijo bo preverila vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki jih izvedejo zavezanci.

 

Program Eko sklada 

Druga polovica prihrankov energije na podlagi obveznosti 7. člena Direktive 2012/27/EU pa bo dosežena z izvajanjem ukrepov Eko sklada, za kar je pravna podlaga dana v 314. in 317. členu EZ-1. V drugem odstavku 314. člena je določeno, da Eko sklad na nacionalni ravni pripravlja in izvaja program za izboljšanje energetske učinkovitosti. Uredba o zagotavljanju prihrankov energije določa tudi višino prispevka na rabo energije za povečanje energetske učinkovitosti za izvajanje programa Eko sklada za izboljšanje energetske učinkovitosti.

Sredstva se zagotavljajo s plačilom prispevka k ceni električne energije, toplote in goriv za povečanje energetske učinkovitosti, ki so ga dolžni plačevati vsi končni odjemalci dobavitelju oziroma operaterju. Končni odjemalci sredstva v obliki prispevka k ceni energije oziroma goriv plačujejo operaterju, kjer ta obstaja, pri drugih energentih pa dobavitelju energije oziroma goriv, le ta pa jih nakazuje Eko skladu. 


Določitev količine energije za obračunavanje prispevka za povečanje energetske učinkovitosti

Bistvena sprememba glede na predhodno uredbo je, da so zavezanci za plačilo prispevka za povečanje energetske učinkovitosti vsi odjemalci energije, tudi ETS zavezanci, ki do začetka leta 2015 prispevka niso plačevali.

Sredstva za izvajanje programa Eko sklada iz drugega odstavka 314. člena EZ-1 se zagotavljajo s prispevkom na rabo energije za povečanje energetske učinkovitosti. Prispevek za energetsko učinkovitost bremeni daljinsko toploto, električno energijo ter trda, tekoča in plinasta goriva. Prispevek za energetsko učinkovitost plačujejo vsi končni odjemalci energije.

EZ-1 določa, da so končni odjemalci fizične in pravne osebe, ki kupujejo energijo za lastno končno rabo. Končna poraba energije pomeni energijo oziroma energent, ki je za energetske namene dobavljen industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenem sektorju, javnemu sektorju, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu in v sektorju prometa v Republiki Sloveniji, ki od dobaviteljev kupujejo energijo. Izrecno je določeno, da energije, ki je dobavljena sektorju pretvorbe energije, ne predstavlja končne porabe energije.

Prispevek se ne obračunava za končno energijo oziroma gorivo, ki je uporabljeno za neenergetsko rabo. Dobavitelji goriv končnim odjemalcem ne vedo, za kakšne namene le ti porabljajo gorivo. Končni odjemalci Statističnemu uradu RS (v nadaljevanju SURS) enkrat letno poročajo, kakšno količino posameznih goriv so porabili za neenergetsko rabo. Končni odjemalci, ki vso ali del goriva porabijo za neenergetsko rabo, to dobavitelju dokažejo z izjavo, v kateri navedejo količino goriva, ki se uporabi za neenergetsko rabo. Ta količina mora biti enaka kot izhaja iz poročila, ki ga pošiljajo SURS.

Prispevek se ne obračunava za energijo in gorivo, ki ju dobavitelji prodajo trgovcem oziroma dobaviteljem končnim odjemalcem za nadaljnjo prodajo. Odjemalci, ki vso ali del energije oziroma goriva porabijo za nadaljnjo prodajo, to dobavitelju dokažejo z izjavo o količini energije oziroma goriva, ki ga kupujejo za nadaljnjo prodajo.

Prispevek se ne obračuna za goriva, ki se porabijo v sektorju pretvorbe energije, saj to ni končna poraba. Pri energiji, ki se porabi v sektorju pretvorbe energije (pretvorba goriv v toploto oziroma električno energijo) se prispevek ne plača za grivo, saj je s prispevkom obremenjena energija, ki je rezultat pretvorbe (toplota oziroma električna energija). Količina energije, ki je namenjena pretvorbi, se dobavitelju goriva oziroma operaterju izkaže z izjavo.

Prispevek se tako ne plača pri plinu, ki se porabi v kotlovnicah za proizvodnjo toplote za nadaljnjo prodajo. To se nanaša na vse kotlovnice, ki obratujejo skladno z določbo prvega odstavka 284. člena EZ-1 (lokalna gospodarska javna služba ali tržna distribucija).

Skupna kotlovnica, ki s toploto oskrbuje več stavb in je v lasti lastnikov teh stavb ter obratuje skladno z določbami Stanovanjskega zakona, je končni odjemalec goriva, ki se v taki kotlovnici uporablja za proizvodnjo toplote. Za gorivo, ki se porabi v skupni kotlovnici, se prispevek za energetsko učinkovitost obračuna pri gorivu oziroma omrežnini za zemeljski plin, ki se taki kotlovnici dobavi.
 

Višina prispevka za energetsko učinkovitost

EZ-1 določa, da je višina prispevka določena tako, da je vsaka kilovatna ure energije, ne glede na to, v kakšni obliki je, enakomerno obremenjena.

Višina prispevka za energetsko učinkovitost znaša 0,08 €c/kWh. Zaradi lažjega izvajanja uredbe je prispevek v uredbi izražen v € centih na enoto, v kateri se energija oziroma energent običajno prodaja (npr. na liter pri tekočih gorivih). Če se posamezni energent prodaja v drugih enotah, kot je to običajno, se prispevek obračuna glede na energijsko vrednost tega energenta.

Če se torej posamezni energent obračunava v drugi prodajni enoti, kot je navedena v tabeli, se mora uporabljati vrednost izražena na kilovatno uro in sicer 0,08 centa na kilovatno uro. To velja tudi v primeru zemeljskega plina, če se obračunava v kilovatnih urah.

Višina prispevka načeloma znaša 0,08 €c/kWh; ta vrednost bo v celoti uveljavljena v letu 2017. Zaradi postopnega prehoda na novo vrednost prispevka je v letih 2015 in 2016 uporabljeno prehodno obdobje. Višina prispevka v prehodnem obdobju je določena tako, da se bo prispevek za posamezni energent z vrednosti določene v veljavni uredbi proti vrednosti za leto 2017 postopoma spreminjal.

V 13. členu uredbe je določeno prehodno obdobje za leti 2015 in 2016. Prispevek je določen v običajnih prodajnih enotah za različne energente. Če se posamezni energent obračunava v drugi prodajni enoti, kot je navedena v tabeli v 13. členu, naj se uporablja vrednost izražena na kilovatno uro. Tako prispevek za zemeljski plin izražen v energijskih enotah za leto 2015 znaša 0,0687 centa na kilovatno uro, za leto 2016 pa 0,08 centa na kilovatno uro.
 

Prispevek za lesno biomaso, premog in koks v letih 2015 in 2016

Uredba o zagotavljanju prihrankov energije v 10. členu določa višino prispevka za energetsko učinkovitost. Med drugim je naveden tudi prispevek na lesno biomaso v višini 0,080 €c/kWh ter premog in koks v višini 0,080 €c/kWh. V 13. členu je določena višina prispevka za leti 2015 in 2016. V tem členu prispevek na lesno biomaso ni naveden, zato se prispevek ne lesno biomaso v letih 2015 in 2016 ne plačuje. Enako velja tudi za premog in koks.

Prispevek na lesno biomaso v višini 0,080 €c/kWh ter na premog in koks v višini 0,080 €c/kWh se bo pričel obračunavati in plačevati s 1. januarjem 2017.


Prispevek za energetsko učinkovitost za zemeljski plin

Višina prispevka za energetsko učinkovitost je določena v 10. členu Uredbe o zagotavljanju prihrankov energije (Ur. l. RS, št. 96/2014), v nadaljevanju: Uredba). Višina prispevka za energetsko učinkovitost je izražena v centih na kilovatno uro. Prispevek znaša 0,08 centa na kilovatno uro. V istem členu je ta prispevek preračunan tudi na običajne prodajne enote za različne energente. 

V istem členu je ta prispevek preračunan tudi na običajne prodajne enote za različne energente.

Do leta 2017 je za operaterje prenosnega sistema, ki so pri pretvorbi iz volumskih enot (Sm3) v energijske enote (kWh) v skladu s Pravili o postopku za dodeljevanje zmogljivosti prenosnega sistema za vstopne in izstopne točke znotraj Republike Slovenije, upravljanja prezasedenosti prenosnega sistema in trgovanja z zmogljivostmi na sekundarnem trgu (Ur. l. RS, št. 80/14, 81/14 – popr. in 62/16) uporabljali zgornjo kalorično vrednost, veljalo, da se znesek za povečanje energetske učinkovitosti izračuna kot zmnožek prenesene količine zemeljskega plina izražene v energijski enoti (kWh), prispevka na energijsko enoto (0,08 €c/kWh) in razmerja med spodnjo in zgornjo kalorično vrednostjo (0,886).

Od 1. 1. 2017 dalje se skladno s sprejeto Uredbo o delovanju trga z zemeljskim plinom (Ur. l. RS, št. 61/2016) zemeljski plin obračunava v kWh in se prispevek za energetsko učinkovitost obračunava v kilovatnih urah, v višini 0,08 centa/kWh.


© 2012 - 2021 Portal Energetika