Postavitev proizvodnih naprav na OVE in SPTE - Pojasnila in odgovori na pogosta vprašanja (tudi glede potrebnosti gradbenega dovoljenja)

Ministrstvo za infrastrukturo in Ministrstvo za okolje in prostor sta v zvezi s postavitvijo proizvodnih naprav na OVE in SPTE pripravila skupna pojasnila glede osnovnih pojmov, razlago področnih predpisov in odgovore na pogosta vprašanja, ki jih zastavljajo investitorji.


UPORABLJENI PREDPISI:


Uporabljene kratice:

  • obnovljivi viri energije - OVE
  • soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom - SPTE
  • naprave za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije - naprave OVE
  • naprave za soproizvodnjo električne energije in toplote z visokim izkoristkom - naprave SPTE

OSNOVNI POJMI IN POJASNILA

  1. Pojem »samooskrba z električno energijo iz OVE«
  2. Velikostna omejitev naprave za samooskrbo iz OVE
  3. Naprava na OVE še ne pomeni samooskrbe
  4. Razlika med gradnjo novega energetskega objekta in vgradnjo naprav za proizvodnjo električne energije iz OVE/SPTE
  5. Osnovo pravilo glede potrebnih dovoljenj po GZ za gradnjo naprav OVE in SPTE
  6. Osnovni pogoji za postavitev naprave na OVE ali SPTE po Uredbi o manjših napravah OVE in SPTE


POGOSTA VPRAŠANJA IN ODGOVORI

  1. Ali za postavitev naprave za samooskrbo potrebujem gradbeno dovoljenje?
  2. Ali za postavitev sončne elektrarne  potrebujem gradbeno dovoljenje?
  3. Kakšni so pogoji, da za elektrarno na OVE/SPTE ni potrebno gradbeno dovoljenje?
  4. Proizvodna naprava bo postavljena po t.i. »PX.3 shemi« (vezana na notranjo inštalacijo objekta). Ali to še vedno pomeni, da za postavitev ni potrebno gradbeno dovoljenje?
  5. Zasledil sem informacijo, da za sončno elektrarno ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja, saj gre za napravo in ne za objekt. Ali to drži?
  6. V predpisih sem večkrat zasledil pogoj, da se naprava nahaja »ob objektu«. Kaj pomeni »ob objektu«, ali obstaja predpisana razdalja?
  7. Kako lahko ugotovim, kaj predstavlja funkcionalno zemljišče oz. gradbeno parcelo določenega objekta?
  8. Ali za postavitev male hidroelektrarne potrebujem gradbeno dovoljenje?

OSNOVNI POJMI IN POJASNILA


1. Pojem »samooskrba z električno energijo iz OVE«

Z Uredbo o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije iz leta 2015 je bilo gospodinjskim in malim poslovnim odjemalcem  omogočeno, da lahko postavijo napravo za proizvodnjo električne energije, ki je priklopljena na notranjo inštalacijo stavbe, ter tako proizvedeno električno energijo uporabljajo za potrebe porabe same stavbe (v omrežje se oddajajo samo neporabljeni viški). Nova Uredba o samooskrbi iz OVE iz leta 2019 je obstoječo uredbo nadgradila in  dopolnila, tako da je samooskrba omogočena širšemu krogu odjemalcev, poleg tega pa določa pogoje za samooskrbo, način obračuna in način poročanja o izvajanju ukrepa, ter postopek priključitve.  

Princip samooskrbe temelji na t.i. »neto merjenju« električne energije, t.j. električna energija, ki je bila oddana v omrežje in prevzeta iz omrežja se kompenzirata – to pomeni, da odjemalec s samooskrbo na koncu obračunskega obdobja (ki je praviloma koledarsko leto) plača samo razliko, če je iz omrežja prevzel več kot je v omrežje oddal. Če pa je prevzel manj kot je oddal, ne plača ničesar (razen tistih dajatev, ki niso vezane na količino električne energije, ampak na moč in se plačajo v vsakem primeru).
Obstajajo tri vrste samooskrbe:

  1. individualna samooskrba: to je najpogostejša oblika samooskrbe, pri kateri je naprava za samooskrbo priključena na notranjo nizkonapetostno električno inštalacijo stavbe, v kateri se porablja proizvedena električna energija (najpogostejše so fotovoltaične naprave na strehah stanovanjskih in poslovnih stavb);
  2. samooskrba večstanovanjske stavbe: to je samooskrba končnih odjemalcev v večstanovanjski, poslovno-stanovanjski, stanovanjsko-poslovni, poslovni ali katerikoli drugi stavbi, v katerih sta dva ali več prostorov (bodisi stanovanja, bodisi poslovni prostori), ki so opremljeni vsak s svojim merilnim mestom (tj. »števcem«). Naprava za samooskrbo se praviloma postavi na streho večstanovanjske stavbe in se preko lastnega merilnega mesta priključi v skupno notranjo nizkonapetostno inštalacijo te stavbe;
  3. skupnosti za oskrbo z energijo iz OVE (t.i. skupnosti OVE): to je samooskrba odjemalcev, katerih merilna mesta niso vezana na notranjo inštalacijo istega objekta, vendar pa so med seboj locirani v bližini (so vezani na omrežje iste transformatorske postaje - TP) in se povežejo v skupnost OVE z namenom koriščenja električne energije, proizvedene v napravi za samooskrbo. Na tak način bodo koristi sistema samooskrbe lahko deležni tudi npr. tisti, ki živijo v hišah, ki za postavitev naprave za samooskrbo niso primerne (npr. niso dovolj osončene), saj bo lahko naprava za samooskrbo postavljena na drugem objektu (lahko tudi npr. na strehi šole, gasilskega doma…).


2. Velikostna omejitev naprave za samooskrbo iz OVE

Največja možna priključna moč naprave za samooskrbo se določi po naslednjih pravilih, odvisno od vrste samooskrbe:

  1. individualna samooskrba: priključna moč naprave za samooskrbo (v kW) ne sme presegati 0,8-kratnika priključne moči odjema merilnega mesta, na notranjo napeljavo katerega je ta naprava priključena. Kot priključna moč naprave iz prejšnjega odstavka se za naprave, ki proizvajajo električno energijo z izrabo sončne energije, upošteva:
    •  nazivna moč razsmernika v kW pri cos fi = 1 (kadar je nazivna moč razsmernika manjša ali enaka vsoti nazivnih moči fotonapetostnih modulov) ali
    • vsota nazivnih moči fotonapetostnih modulov (kadar je nazivna moč razsmernika večja od vsote nazivnih moči fotonapetostnih modulov
  2. samooskrba večstanovanjske stavbe in skupnosti za oskrbo z energijo iz OVE (t.i. skupnosti OVE): največja priključna moč naprave za skupnostno samooskrbo ne sme presegati 0,8-kratnika vsote priključnih moči odjema merilnih mest, vključenih v posamezno skupnostno samooskrbo. Če posamezna skupnostna samooskrba uporablja več naprav za samooskrbo, vsota njihovih priključnih moči ne sme presegati pogoja iz prejšnjega stavka.


3. Naprava na OVE še ne pomeni samooskrbe

Končni odjemalec, ki želi biti vključen v sistem samooskrbe (tj. poseben način obračuna, kjer se kompenzirata proizvedena in prevzeta električna energija iz omrežja) mora izpolnjevati vse pogoje iz Uredbe o samooskrbi iz OVE in biti registriran pri distribucijskem operaterju kot »končni odjemalec s samooskrbo«. Naprava OVE mora biti praviloma priključena na notranjo inštalacijo objekta, z dobaviteljem električne energije pa sklene pogodbo o samooskrbi, ki je poseben tip pogodbe o dobavi.

Mogoča pa je tudi postavitev naprave na OVE z namenom prodaje proizvedene električne energije. V teh primerih je tehnično možnih več izvedb (odvisno želja in od potreb investitorja ter zmogljivosti priključka):

  • naprava se priključi direktno na omrežje (torej »mimo« inštalacije hiše, na kateri je postavljena, tako gre vsa proizvedene električna energija direktno v omrežje), ali
  • naprava se priključi na notranjo inštalacijo objekta, v katerem se porablja proizvedena električna energija, v omrežje pa se oddajajo le viški (to je vezava po t.i. PX.3 shemi, ki je tehnično zelo podobna kot vezava naprave za individualno samooskrbo).

V obeh primerih se investitor obravnava kot proizvajalec in mora za proizvedeno električno energijo (ki jo odda v omrežje) skleniti pogodbo o odkupu.


4. Razlika med gradnjo novega energetskega objekta in vgradnjo naprav za proizvodnjo električne energije iz OVE/SPTE

GZ določa, da je objekt stavba, gradbeni inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta.

Uredba o razvrščanju objektov še določa, da se objekte klasificira glede na namen njihove uporabe, v primeru večnamenskih objektov, pa se klasificira vsaka funkcionalna enota enake namembnosti.

V skladu s to definicijo v primeru postavitve naprav OVE in SPTE  tako razlikujemo med gradnjo novih energetskih objektov ali vgradnjo naprav na, v ali ob že obstoječe objekte.

Na splošno bi lahko razdelili primere na štiri tipične razvrstitve:

  1.  V prostor se postavljajo povsem nove samostojne naprave OVE ali SPTE (npr. na travnik, v degradirano območje kamnoloma…). Gre za nov objekt za proizvodnjo električne energije in se kot »Industrijski gradbeni kompleks« klasificirajo kot CC-SI 23020 Elektrarne in drugi energetski objekti.
  2. V, na ali ob obstoječ objekt se vgrajujejo naprave OVE ali SPTE skladno z Uredbo o samooskrbi na OVE in so namenjene za delovanje samega objekta. Te naprave so del osnovnega objekta, kot to določa definicija objekta iz GZ, in zato nimajo svoje klasifikacije.
  3. Tudi v kolikor se v, na ali ob obstoječ objekt vgrajuje naprava OVE ali SPTE v skladu z Uredbo o manjših napravah na OVE in SPTE ne govorimo o ločenemu objektu in nimajo svoje klasifikacije, temveč se le-te obravnavajo skupaj z osnovnim objektom, ki se mu »dodajajo«.
  4. V primeru, da se naprave OVE ali SPTE vgrajujejo na obstoječ objekt in niso namenjene delovanju objekta skladno z Uredbo o samooskrbi na OVE (primer št. 2) in presegajo dovoljene velikosti po Uredbo o manjših napravah na OVE in SPTE (primer št. 3), gre za nov objekt proizvodnje električne energije, ki se ga prizida osnovnemu objektu oziroma se spremeni namembnost določenega dela objekta, kamor se take naprave vgradijo. Taka funkcionalna enota se klasificira kot CC-SI 23020 Elektrarne in drugi energetski objekti.


5. Osnovo pravilo glede potrebnih dovoljenj po GZ za gradnjo naprav OVE in SPTE

Pri umeščanju in gradnji naprav OVE in SPTE se srečujemo z različnimi situacijami, zato v tem navodilu lahko podajamo zgolj osnovna pojasnila v zvezi potrebnih dovoljenj in ustrezne dokumentacije. V primeru dvomov pri konkretnih primerih, predlagamo, da se za pomoč glede potrebne ustrezne dokumentacije in potrebnih dovoljenj obrnete na za to usposobljene strokovnjake.

Na splošno lahko primere razdelimo na štiri tipične primere (kot je to že pojasnjeno v točki 4.):

  • če se v prostor postavljajo nove samostojne naprave OVE ali SPTE in se gradi nov objekt s klasificirajo CC-SI 23020 Elektrarne in drugi energetski objekti (npr. na travnik, v degradirano območje kamnoloma…), se ta razvršča med:
    • manj zahtevne objekte: velja za elektrarne z močjo do vključno 5 MW oziroma za fotonapetostne elektrarne z močjo do vključno 1 MW ali
    • zahtevne objekte: velja za elektrarne z močjo nad 5 MW oziroma za fotonapetostne elektrarne z močjo nad 1 MW.

Gradnja teh objektov se lahko prične po pridobitvi gradbenega dovoljenja in prijavi začetka gradnje. Po končani gradni je treba pridobiti uporabno dovoljenje.

  • v primeru vgradnje OVE in SPTE v, na ali ob obstoječ objekt in so te namenjene delovanju objekta v skladu z Uredbo o samooskrbi z OVE, gre za vzdrževalna dela. V skladu s 5. členom GZ se taka dela lahko izvajajo brez gradbenega dovoljenja in prijave začetka gradnje. Ne glede na to, pa tudi ta gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi.
  • v primeru manjših naprav OVE in SPTE skladnih s pogoji iz Uredbe o manjših napravah na OVE in SPTE (več o pogojih je v točki 6) ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Pred začetkom del je treba izdelati vse zahtevane presoje, kot jih določa 4. člen Uredbe o manjših napravah na OVE in SPTE. Investitor pa mora pri zahtevi za priključitev, priložiti izjavo na obrazcu, določeno v prilogi navedene uredbe, s katero izjavlja, da je njegova naprava manjša proizvodna naprava in da so bile pri njeni montaži upoštevane predpisane zahteve iz te uredbe.
  • v primeru, da se naprave OVE in SPTE vgrajujejo v ali na objekt, pa ne ustrezajo primeroma iz predhodnih dveh točk (torej ne gre za samooskrbo niti ne gre za manjšo proizvodno napravo), se mora za tako gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, prijaviti začetek gradnje in pridobiti uporabno dovoljenje.


6. Osnovni pogoji za postavitev naprave na OVE ali SPTE po Uredbi o manjših napravah OVE in SPTE

Uredba določa vrste, velikost in pogoje za montažo in priključitev naprav za proizvodnjo električne energije iz OVE ali SPTE, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor izpolni naslednje zahteve.

a) Vrste in velikost manjših proizvodnih naprav

Med manjše proizvodne naprave se po tej uredbi uvrščajo:

  • naprave, ki proizvajajo električno energijo s SPTE, z nazivno električno močjo do vključno 50 kW,
  • fotovoltaične naprave, z nazivno električno močjo do vključno 1 MW in
  • vetrne elektrarne, z nazivno električno močjo do vključno 50 kW.

b) Pogoji za montažo in priključitev (pozor: za natančnejše informacije glejte uredbo!)

  • »manjša proizvodna naprava« se bo montirala v, na ali ob obstoječi stavbi ali gradbenem inženirskem objektu, zgrajenem v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov. Če bo grajena na tleh (ob objektu), pa je njena velikost omejena,
  • montaža mora biti skladna s prostorskimi akti in drugimi predpisi, ki urejajo prostor,
  • pri montaži na ali v objekt se izdela statična presoja,
  • pri montaži na, v ali ob objekt se izdelajo (1) strokovna presoja požarne varnosti, (2) presoja zaščite pred strelami in ustreznosti nizkonapetostnih električnih inštalacij,
  • pri montaži »manjše proizvodne naprave« z rotirajočimi deli na ali ob objekt na zemljišču, ki leži na območju II. ali III. stopnje varstva pred hrupom, se izdela presoja zaščite pred hrupom,
  • pridobljena so predpisana mnenja oz. soglasja:
    • pri montaži kakršnekoli manjše proizvodne naprave (SPTE, sončna, vetrna) OB objekt in (2) pri montaži vetrne elektrarne NA objekt, ki ležijo na zemljišču na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalni pas ali varovano območje, ali ki leži na vodnem ali priobalnem zemljišču, je potrebno pridobiti mnenje oz. soglasje pristojnega organa,
    • pri montaži sončne elektrarne NA objekt se izvede samo preveritev obstoja varovanja s področja varstva kulturne dediščine in v kolikor gre za varovano območje je potrebno pridobiti mnenje oz. soglasje pristojnega organa,
    • investitor ima pridobljeno pravico graditi. Če se montaža izvaja ob objektu in je skrajna točka, ki jo naprava lahko doseže, oddaljena manj kot 1,5 metra od meje sosednjih zemljišč, pa mora imeti investitor tudi soglasje lastnikov sosednjih zemljišč.

POGOSTA VPRAŠANJA IN ODGOVORI


1. Ali za postavitev naprave za samooskrbo potrebujem gradbeno dovoljenje?

Najprej je potrebno odgovoriti na vprašanje, za kakšen tip samooskrbe gre (tj. kam želite postaviti napravo za samooskrbo in kdo bi se z njo oskrboval).

Po Uredbi o samooskrbi z električno energijo iz OVE so možni trije tipi samooskrbe:

  • individualna samooskrba: v tem primeru se naprava za samooskrbo priključi na notranje nizkonapetostno omrežje stavbe za merilnim mestom (člen 4/1). V praksi gre za postavitev naprave na strehe stanovanjskih ali poslovnih stavb. To je najpogostejši tip samooskrbe. Gradbeno dovoljenje praviloma ni potrebno, saj so naprave priključene na notranjo inštalacijo stavbe in se uporabljajo "za delovanje stavbe", zato se njihova postavitev šteje za vzdrževalna dela skladno s točko 4 priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov. A to velja le, če so izpolnjeni pogoji po tej uredbi, da so postavljene v, na oziroma ob objektu. Če ti pogoji niso izpolnjeni (npr. naprava za samooskrbo ni »ob objektu«, saj bo postavljena na oddaljeno zemljišče), je gradbeno dovoljenje potrebno, čeprav gre za  napravo za individualno samooskrbo. V tem primeru tudi ni izpolnjen eden od osnovnih pogojev po Uredbi o manjših napravah na OVE in SPTE, ki omogoča postavitev tovrstnih naprav brez gradbenega dovoljenja. Za odgovor na vprašanje, kaj pomeni »ob objektu« glej vprašanje št. 6.
  • samooskrba večstanovanjske stavbe: v tem primeru se naprava za samooskrbo priklopi na skupno notranjo nizkonapetostno inštalacijo večstanovanjske stavbe, katere stanovalci se samooskrbujejo (člen 5/2). Gradbeno dovoljenje ni potrebno, izpolnjeni pa morajo biti pogoji po Uredbi o manjših napravah na OVE in SPTE.
  • skupnost za oskrbo z energijo iz OVE (skupnost OVE): v tem primeru se naprava priključi na nizkonapetostno omrežje prek lastnega merilnega mesta, lahko je postavljena kjerkoli - npr. na šoli, gasilskem domu, hiši katerega od udeležencev skupnosti OVE... (člen 6/2). Gradbeno dovoljenje ni potrebno, če so izpolnjeni pogoji po Uredbi o manjših napravah na OVE in SPTE. V ostalih primerih pa je gradbeno dovoljenje potrebno.


2. Ali za postavitev sončne elektrarne  potrebujem gradbeno dovoljenje?

Ali je za postavitev fotonapetostne (sončne) elektrarne oz.  fotovoltaične naprave potrebno gradbeno dovoljenje, je odvisno od moči (do 0,8-kratnika priključne moči odjema merilnega mesta ali do vključno 1 MW ali več), lege postavitve (samostojno ali na/ob obstoječem objektu) in načina priklopa.

Samostojne fotonapetostne elektrarne (se ne postavljajo na ali ob obstoječ objekt, temveč samostojno gradijo na terenu na svojo konstrukcijo) se klasificirajo kot CC-SI 23020 in se razvrščajo med manj zahtevne objekte (če je njihova moč do vključno 1 MW) oziroma med zahtevne objekte (če je njihova moč nad 1 MW). Zanje je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, prijaviti začetek gradnje in pridobiti uporabno dovoljenje.

V kolikor se fotovoltaične naprave postavljajo na ali ob obstoječ objekt, je pomembna razlika, ali se postavlja naprava za samooskrbo v skladu z Uredbo o samooskrbi na OVE ali manjša naprava za proizvodnjo energije v skladu z Uredbo o manjših napravah na OVE in SPTE. V obeh primerih gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti. Mora pa investitor za postavitev manjše naprave (do vključno 1 MW) pri zahtevi za priključitev priložiti izjavo na obrazcu, določeno v prilogi navedene uredbe, s katero izjavlja, da je njegova naprava manjša proizvodna naprava in da so bile pri njeni montaži upoštevane predpisane zahteve iz te uredbe.

V kolikor niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe o samooskrbi na OVE, niti pogoji iz Uredbe o manjših napravah na OVE in SPTE (npr. naprava presega moč 1 MW, se ne gradi na funkcionalnem zemljišču ob objektu) ne gre za postavitev naprave, temveč za gradnjo fotonapetostne elektrarne s klasifikacijo CC-SI 23020 in je zanjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, prijaviti začetek gradnje in pridobiti uporabno dovoljenje.


3. Kakšni so pogoji, da za elektrarno na OVE/SPTE ni potrebno gradbeno dovoljenje?

Odvisno od tega za kakšen tip elektrarne gre:

  • če gre za napravo za individualno samooskrbo (ki je priključena na notranjo inštalacijo stavbe in se uporablja "za delovanje stavbe"), se postavitev le-te šteje za vzdrževalno delo in gradbeno dovoljenje ni potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz točke 4 priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov, da so postavljene v, na oziroma ob objektu. Če ti pogoji niso izpolnjeni (npr. naprava za samooskrbo ni »ob objektu«, saj bo postavljena na oddaljeno zemljišče), je gradbeno dovoljenje potrebno, čeprav gre za  napravo za individualno samooskrbo. V tem primeru tudi ni izpolnjen eden od osnovnih pogojev po Uredbi o manjših proizvodnih napravah na OVE in SPTE, ki omogoča postavitev tovrstnih naprav brez gradbenega dovoljenja.
  • za vse ostale proizvodne naprave (tj. za (1) samooskrbo večstanovanjske stavbe, (2) za skupnost za energijo iz OVE - skupnost OVE in (3) naprave, ki niso namenjene samooskrbi temveč prodaji proizvedene električne energije) gradbeno dovoljenje ni potrebno, če so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji po Uredbi o manjših napravah na OVE in SPTE. Če pogoji po tej uredbi niso izpolnjeni (npr. gre za večje naprave, ali samostojne naprave, ki niso postavljene na ali ob objektu), je potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje.


4. Proizvodna naprava bo postavljena po t.i. »PX.3 shemi« (vezana na notranjo inštalacijo objekta). Ali to še vedno pomeni, da za postavitev ni potrebno gradbeno dovoljenje?

Ne vedno. Gradbeno dovoljenje ni potrebno le, če so izpolnjeni vsi pogoji iz Uredbe o manjših napravah na OVE in SPTE. Ta uredba velja za vse manjše proizvodne naprave (ne glede na način vezave, tudi za ti. »PX.3 shemo«), razen za naprave za individualno samooskrbo.

Do začetka uporabe navedene uredbe je za naprave, priključene po PX.3 shemi, veljalo stališče, da zaradi tehničnih podobnosti z napravami za individualno samooskrbo (tj. vezava na notranjo inštalacijo stavbe) gradbeno dovoljenje zanje ni potrebno, saj je šlo po gradbeni zakonodaji za vzdrževalna dela. Vendar pa je bilo v stališču izpostavljeno, da bodo v zvezi s temi napravami sprejeti novi predpisi, da se dodatno zagotovi varnost postavitve in delovanja. Tako je bila sprejeta uredba iz prejšnjega odstavka, ki velja tudi za naprave, postavljene po t.i. »PX.3 shemi«. V kolikor pogoji iz uredbe niso izpolnjeni, je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.


5. Zasledil sem informacijo, da za sončno elektrarno ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja, saj gre za napravo in ne za objekt. Ali to drži?

To ne drži. Za sončno elektrarno (dejansko gre za proizvodno napravo na OVE) je mogoče izdati gradbeno dovoljenje, v kolikor je le-to potrebno (glej vprašanje št. 2).


6. V predpisih sem večkrat zasledil pogoj, da se naprava nahaja »ob objektu«. Kaj pomeni »ob objektu«, ali obstaja predpisana razdalja?

Za postavitev naprav za OVE ali SPTE, ki se gradijo brez gradbenega dovoljenja (naprav za samooskrbo in proizvodnih naprav v skladu z Uredbo o manjših naprav na OVE in SPTE), je pogoj, da se le-te postavljajo na, v ali ob objekt. Osnovno pravilo pri tem je, da se naprave postavljajo na obstoječe objekte oziroma na zemljišča, ki pripadajo objektu in ne na sosednje nepremičnine, ki niso v lasti lastnika objekta, tudi če je sosedova nepremičnina čisto blizu objekta.

V primerih, ko se postavlja napravo ob objekt, oddaljenost od objekta ni definirana s predpisano razdaljo. Pojem »ob objektu« določa Tehnična smernica TSG-V-006:2018 Razvrščanje objektov, v poglavju 3.1 Vzdrževalna dela, ki imajo vpliv na prostorsko zaznavnost.: »(1)… Dela v zvezi z vzdrževanjem odprtih površin ob objektu se lahko izvajajo le v okviru pripadajočih funkcionalnih površin ob objektu«.

Navedeno pravilo se uporablja tudi za postavitev naprav ob objekt. Opredelitev se torej ne nanaša na merljivo oddaljenost od objekta, ampak na funkcionalno zemljišče objekta oz. njegovo gradbeno parcelo, ki je bila upoštevana oziroma prikazana v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt.


7. Kako lahko ugotovim, kaj predstavlja funkcionalno zemljišče oz. gradbeno parcelo določenega objekta?

Pojem gradbene parcele s stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem je določal že Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor iz leta 1984 (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). V 46. členu ZUN je bilo določeno, da predstavlja gradbena parcela seštevek stavbnega zemljišča – to je zemljišča na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbnega zemljišča, potrebnega za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). ZUN je prenehal veljati s sprejemom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) sprejetim istočasno z Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04).

ZGO-1 je v 6.2 točki drugega člena določal le, da je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu (dostop, površine za vzdrževanje objekta, dvorišče, igralne površine, zelene površine itd.). Z uveljavitvijo ZGO-1 se je prenehalo določati funkcionalna zemljišča na podlagi 46. člena ZUN, gradbene parcele obstoječim objektom pa so se vse do leta 2007 še lahko določale na podlagi 216. člena ZGO-1. S spremembami in dopolnitvami ZGO-1 iz leta 2007 se šteje, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel, na katerem objekt stoji (ali bo stal) in na katerem so urejene površine, ki služijo (ali bodo služile) takšnemu objektu.

Nov Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2, Uradni list RS, št. 61/17), ponovno uvaja določanje gradbene parcele za nove stavbe, ki se bo pričelo izvajati po vzpostavitvi informacijske rešitve za podporo evidentiranju gradbenih parcel stavbe. Tudi ZUreP-2 določa, da je gradbena parcela stavbe zemljišče, kjer se nahaja stavba in drugo zemljišče, ki je trajno namenjeno za redno rabo te stavbe in dodaja, da gradbena parcela obsega tudi zemljišče, kjer se nahajajo pomožni objekti stavbe in zemljišče, ki je trajno namenjeno rabi tega pomožnega objekta. Zakon tudi predvideva evidentiranje gradbene parcele v zemljiškem katastru.

Tako je gradbena parcela oziroma zemljišče namenjeno redni rabi objekta (funkcionalno zemljišča) praviloma razvidna iz projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenje objekta, ali pa se lahko podatek pridobi iz različnih javno dostopnih evidenc (npr. zemljiški kataster).

Zgoraj zapisana pravila se smiselno uporabljajo tudi v primerih, ko iz obstoječe dokumentacije ni mogoče razbrati območja funkcionalnega zemljišča. Pri tem pa opozarjamo, da to ne pomeni, da je treba izvesti kakršenkoli uraden postopek ugotavljanja funkcionalnega zemljišča ali določanja gradbene parcele, saj ta za vzdrževalna dela ni predpisan.


8. Ali za postavitev male hidroelektrarne potrebujem gradbeno dovoljenje?

  • če gre za napravo za individualno samooskrbo (ki je priključena na notranjo inštalacijo stavbe in se uporablja "za delovanje stavbe"), se postavitev le-te šteje za vzdrževalno delo in gradbeno dovoljenje ni potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz točke 4 priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov, da so postavljene v, na oziroma ob objektu. Če te pogoji niso izpolnjeni (npr. naprava za samooskrbo ni »ob objektu«, saj bo postavljena na oddaljeno zemljišče), je gradbeno dovoljenje potrebno, čeprav gre za  napravo za individualno samooskrbo.
  • za vse ostale hidroelektrarne (tudi za mikro/male) je potrebno gradbeno dovoljenje. Uredba o manjših napravah na OVE ali SPTE, ki omogoča gradnjo brez gradbenega dovoljenja, za hidroelektrarne namreč ne velja.

© 2012 - 2020 Portal Energetika